2023 Avtor: Sophia Otis | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-05-21 01:53
Človeški ostanki so shranjeni na univerzah in muzejih po vsem svetu. Nedavni primer genetskega testiranja starih človeških ostankov so rezultati Tutankamona in njegove družine. Malin Masterton bo 29. maja zagovarjala doktorsko disertacijo o moralnem statusu preteklih ljudi in zaščiti zgodovinskih oseb. Diplomsko delo obravnava tudi naše dolžnosti do mrtvih.
Za testiranje bolezni ali potrditev identitete potrebujemo le majhne količine DNK, tudi od ljudi, ki so že zelo dolgo mrtvi. V primeru Tutankamona in njegove družine bi raziskovalci lahko razkrili identiteto doslej neznanih mumij in pokazali verjeten vzrok smrti mladega kralja. Dejstvo, da se takšni testi lahko izvajajo na zgodovinskih osebah, je sprožilo dovolj vprašanj za doktorsko disertacijo.
"Vsaj na Švedskem so živi zaščiteni z zakoni o genetski integriteti. Nimamo nobenih zakonskih obveznosti do kralja Tuta ali drugih zgodovinskih oseb, a morda še vedno obstaja integriteta, ki jo je vredno zaščititi," pravi Malin Masterton iz Centra za raziskovalno etiko in bioetiko (CRB).
Toda čigava integriteta in interesi so, ko je oseba mrtva? Po besedah Malin Masterton deli identitete osebe ostanejo tudi po smrti. Eden od načinov gledanja na identiteto je kot pripoved – zgodba o svojem življenju –, ki stoji samostojno in je prepletena z zgodbami drugih ljudi. Gledano tako, imajo tudi mrtvi ime in ugled, ki ga je vredno zaščititi.
Če imajo mrtvi, do neke mere kot živi, integriteto in ugled, imajo tudi moralni status in jim lahko naredimo krivico. Po besedah Malin Masterton imamo tri dolžnosti do mrtvih. Pri opisovanju ugleda osebe smo dolžni biti resnični. Prav tako smo dolžni spoštovati osebno integriteto mrtvih v raziskovalnih kontekstih. Končno smo dolžni priznati krivice, ki smo jih zagrešili mrtvim, kot so nezakonita arheološka izkopavanja.
"Predlagam, da se mrtvim dodeli moralni status na podlagi našega spoštovanja do človeškega življenja," pravi Malin Masterton.
Diplomsko delo je relevantno tako za ravnanje z ostanki znanih zgodovinskih oseb kot za razpravo o vseh anonimnih človeških posmrtnih ostankih, shranjenih na univerzah, institucijah in muzejih po vsem svetu. Na ravnanje s posmrtnimi ostanki svojih prednikov so se odzvali predvsem avtohtoni prebivalci. Zahteve po repatriaciji in ponovnem pokopu morajo izpolniti tako arheologi kot muzeji.
V svoji diplomski nalogi Malin Masterton razpravlja o etičnih smernicah za ravnanje s človeškimi ostanki in daje predloge za revizije. Osnova za te revizije je, da imajo tudi mrtvi identiteto v obliki pripovedi.
"Morda moramo razmisliti, kako ravnamo s človeškimi ostanki avtohtonih ljudstev, kot so okostnja Sami, ki so shranjena v švedskih muzejih, pa tudi s človeškimi ostanki, kjer ni živih predstavnikov, ki bi lahko trdili svoj primer, " pravi Malin Masterton.
